Reprezentativnost

Pri spletnih anketah se soočamo s problemom reprezentativnosti. Spletne ankete so namreč razmeroma poceni, dokler izbira enot v vzorec ni verjetnostna. Če anketiramo zaprto populacijo (npr. društvo, študente določenega predmeta, zaposlene znotraj podjetja), za katero imamo na voljo elektronske naslove, potem to tudi sicer ni problem. Težava nastopi, ko želimo sklepati o splošni populaciji na osnovi spletnih anket, ki so jih izpolnjevali respondenti, za katere ne vemo s kakšno verjetnostjo so bili rekrutirani.

Statistično sklepanje z vzorca na populacijo - ki običajno vključuje interval zaupanja kot merilo za tveganje, da se motimo - namreč temelji na tem, da verjetnosti za vključitev poznamo vnaprej in to za celotno populacijo.

Za spletno anketo, v katero smo povabili prijatelje in naključne obiskovalce nekaj spletnih strani, pa seveda ne moremo uporabiti posploševanja na celotno populacijo. Podobno kot tega ne moremo storiti, če se sprehodimo po dveh ulicah enega mesta in sprašujemo ljudi za mnenje. Ker ne poznamo verjetnosti za vključitev, ne vemo, kakšna je verjetnost, da se motimo.

Največ kar lahko v takih primerih naredimo je, da na osnovi preteklih izkušenj domnevamo, da naše ugotovitve veljajo za celotno populacijo. Žal "pretekle izkušnje" kažejo precej različne zgodbe. Gre za podoben problem kot pri televizijskih in radijskih glasovanjih, ko je realno razpoloženje v populaciji lahko povsem drugačno kot ga ima nekaj tisoč oseb, ki so se odločile, da bodo glasovale. Če želimo na osnovi spletne ankete sklepati o celotni populaciji, lahko naredimo troje:

  1. pri interpretaciji je to potrebno odkrito priznati, da ne zavajamo uporabnikov;
  2. potrebno se je truditi, da rekrutiranje kar najbolj razpršimo. Spletne ankete RIS, ki so rekrutirale iz zelo širokega nabora uporabnikov interneta, so se v vseh ciljnih spremenljivkah ujemale s telefonskim anketami. Podobno dobre rezultate ima tudi raziskava WageIndicator, ki se izvaja v številnih državah sveta, pri čemer uporablja širok spekter kanalov rekrutiranja in dosega velike vzorce. Izkušnje te ankete kažejo, da je anketa reprezentativna za celo vrsto občutljivih sociodemografskih karakteristik;
  3. uteževanje podatkov lahko (ni pa nujno) do določene mere pomaga.

Kaj lahko naredi študent ali raziskovalec, ki nima večjih sredstev, kljub temu pa bi rad posploševal na celotno populacijo?

  • Žal so minili časi poceni spletnih anket, ko se je dobilo po več sto odgovorov zgolj z objavo novice na MatKurji.
  • Minili so tudi časi masovnega pošiljanja vabil v anketo preko elektronske pošte, kar strokovni kodeksi zdaj prepovedujejo.
  • Tudi klikanje na bannerje z vabili je vse manj učinkovito - celo raziskava MOSS, ki se z oglasom in vabilom vrti en cel mesec na več kot sto najbolj obiskanih spletnih mestih v Sloveniji, zbere le nekaj tisoč odgovorov.

Za kvalitetno spletno raziskavo na splošni populaciji danes potrebujete:

  1. bodisi zelo kvaliteten internetni panel, ki ga nekdo vzdržuje upoštevajoč visoke strokovne standarde,
  2. bodisi veliko sredstev za oglaševanje,
  3. ali pa zelo drag sistem klasičnega rekrutiranja (pošta, telefon).

Brez posebnega proračuna pa sta na voljo predvsem dve možnosti:

  1. ali prepričate kak komercialni internetni panel (morda imajo proste kapacitete) npr. Valicon, Mediana, GfK...,
  2. ali pa se zadeve lotite gverilsko, objavite povezavo na novicah, objavite vabila in novosti na portale in iskalnike (npr. Najdi.si), se pojavljate z zapisi (ali celo bannerji) na čim več spletnih mestih, vabite v svojo anketo po raznoraznih forumih, pišete bloge, pošiljate e-maile svojim tudi najbolj oddaljenim zasebnim in poslovnim kontaktom, agitirate na Facebooku, poskusite priti v kake klasične medije itd.

Ves čas seveda govorimo o splošni populaciji in ne o članih določenega kluba, društva, organizacije..., kjer je problem bistveno manjši: potrebno se je le dokopati do dovoljenja, da se vse potencialne respondente (člane, zaposlene...) povabi v anketo.

Več informacij o spletnem anketiranju najdete na spletni strani WebSM.