Neizkoriščanje slučajnostnih skupin

Neodgovori so pereč problem v anketnem raziskovanju, med razloge zanje pa sodi tudi preobremenjenost respondentov.

Eden izmed načinov, kako jih razbremeniti, je skrajševanje vprašalnika ter manjšanje števila vzorca z uporabo slučajnostnih skupin. Za manj pomembna vprašanja na lestvici od 1 do 5 namreč lahko zadošča dobiti že 30 odgovorov (včasih celo 10 do 15 odgovorov). Interval zaupanja je v takem primeru npr. 3.0 ± 0.4, kar povsem zadošča za odkrivanje nizkih (precej pod 3) in visokih (precej nad 4) vrednosti npr. (ne)zadovoljstva. Pri 100 odgovorih je interval 3.0 ± 0.2, pri 400 pa 3.0 ± 0.1, kar večinoma zadošča skoraj za vse praktične potrebe.

Zakaj bi s takim vprašanjem nadlegovali vseh npr. 1000 respondentov ter z daljšo in zahtevnejšo anketo tvegali višjo stopnjo neodgovora? Z uporabo slučajnostnih podskupin lahko manj pomembna vprašanja slučajnostno razdelimo v podvzorce respondentov. Pri naključnem določanju skupin si pomagamo s pogoji (IF stavki). 

Pomembna vprašanja in vprašanja, ki jih moramo analizirati hkrati (npr. korelacije), seveda dobijo vsi respondenti, medtem ko na manj pomembna vprašanja lahko odgovarja le polovica (sodi/lihi), tretjina, četrtina,... Opisani pristop je tudi glavni način, da se učinkovito izognemo predolgim vprašalnikom in dramatično povečamo število vprašanj.

<< Nazaj na Osnovna priporočila​